OD KAČJEGA KOPALIŠČA DO PRESTIŽNEGA LETOVIŠČA DUNAJČANOV (DRUGI DEL: OD 1900 DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE)

Rok Poles

Povzetek

Kronološko nanizani zapisi geologov, zgodovinarjev in obiskovalcev, časopisni članki, prospekti in oglasi zdravilišča, podatki starih katastrov, matičnih in zemljiških knjig prinašajo nova spoznanja o dogajanju okoli toplega vrelca – Toplice v Topolšici: odkrita je (domnevno) rimska faza kopališča, dopolnjeni podatki o prvih dokumentiranih obiskih škofa in notranjeavstrijskega deželnega namestnika Tomaža Hrena, zbrani podatki o kmečki rodbini Topličnik - Stopar, ki je vrelec posedovala stoletja. Ključna za razvoj kopališča je bila izgradnja železniške proge Celje – Velenje – Dravograd, ki je Topolšico povezala s svetom: Topličnikovo kmetijo je odkupilo novoustanovljeno Varčevalno društvo v Šoštanju (za katerim je stal nemško usmerjeni kapital usnjarske dinastije Woschnagg) in jo pričelo spreminjati v letovišče. Za naslednjo lastnico, Sofie Bruckner iz Gradca, je dr. Arthur Laab tu razvil naravno zdravilišče za zdravljenje z vodo, zrakom in svetlobo po zgledu zdravilišča Arnolda Riklija na Bledu: poimenovati so ga želeli Arnoldsbad. Naslednji lastnik, dr. Gustav pl. Huttern z Dunaja, je uredil fizikalno-prehransko terapevtsko ustanovo, termalno kopališče za naravno vodno zdravljenje. Posestvo je nato odkupil pravnik dr. Conrad Bertsche, sin švicarskega industrialca in veleposestnik z dvorca Poganci pri Novem mestu, vodilni zdravnik je postal dr. Victor Hecht. Nivo zdravilišča je bil prilagojen dunajski klienteli – vrhunski. Med prvo svetovno vojno je pedagoginja dr. Evgenija Schwarzwald tu organizirala počitniško kolonijo za več kot 250 dunajskih otrok ter svoje znance in prijatelje. Po vojni so v Topolšici ustanovili sanatorij za pljučno tuberkulozo, kar ni bilo več združljivo z mondenim dopustnikovanjem, hkrati pa je kopališče izgubilo elitno avstrijsko klientelo.