RAZSTRTA ŽELEZNA ZAVESA: DRŽAVNIŠKI, POLITIČNI IN PARTIJSKI OBISKI VODSTVA VZHODNEGA BLOKA V VELENJU

Aleksandra Gačić Belej

Povzetek

Velenje se je po drugi svetovni vojni začelo razvijati z intenzivno rastjo. Razlog je bil seveda Rudnik lignita Velenje, v katerem so bili izkopi vse obsežnejši in zato tudi potrebe po delavcih vedno večje. Zaradi tega je bilo treba zgraditi številna stanovanja. A poskrbeti je bilo treba tudi za druge vsebine, ki bi jih lahko ponudili obstoječim in novim prebivalcem tega mladega rudarskega mesta. Tako so začeli graditi upravne in kulturne stavbe, na primer kulturni dom, mesto je kmalu dobilo tudi hotel Paka. Skupaj s priseljevanjem in rastjo je začela rasti tudi proizvodnja, katere vodilno je bilo Gorenje – tovarna malih gospodinjskih aparatov. V šestdesetih letih so tudi občinsko upravo do takrat »močnejšega« Šoštanja preselili v hitro rastoče Velenje. Ta »rudarski čudež« je kmalu začel privabljati tudi goste, iz gospodarskih, poslovnih, kulturnih in drugih vzgibov. Njegov potencial kot primer dobre prakse takratnega socialističnega
samoupravnega sistema je prepoznal tudi najvišji slovenski in jugoslovanski politični vrh, tudi predsednik, maršal Josip Broz Tito, ki ga je Velenje gostilo kar štirikrat, medtem ko so na njegovo pobudo v hitro se razvijajoče mesto »priromali« tudi najvišji državni predstavniki drugih držav. Med njimi naj spomnimo le na štiri med največjimi, obisk Leonida Iliča Brežnjeva, Nikite Sergejeviča Hruščova, Edwarda Giereka in Nicolaea Ceausesca. Ob njihovih obiskih se je vsakokrat zgrinjala večtisočglava množica, sprejemi pa so bili največkrat prirejeni pred novo moderno zasnovanim kulturnim domom na trgu, ki je v sedemdesetih letih dobil impozantno skulpturo maršala Tita in pozneje preimenovanje v Titov trg. Tovrstni obiski niso imeli le ožjega mestnega pomena, temveč so bili odmevni tako v slovenski kot tudi širši jugoslovanski javnosti. Vendar tudi drugi obiski niso bili nič manj pomembni, saj se je glas o Velenju, ki ni bilo podobno drugim evropskim rudarskim mestom, širil daleč naokrog, kar je samo še privabljalo številne goste. Tako je Šaleško dolino v šestdesetih in sedemdesetih letih obiskala pisana paleta obiskovalcev, mladih, državnikov, gospodarstvenikov, celo sovjetskega astronavta je gostilo Velenje. Rečemo lahko, da je ta »rudarski čudež« obiskal ves svet, od sosednjih držav do daljne Kitajske, Japonske, Indije in nekaterih afriških držav.