Šaleški razgledi

CELOTNA ŠTEVILKA

2024-12-06T09:13:06+00:00

Celotna številka

VODNIK PO ŠALEŠKIH RAZGLEDIH

2024-12-06T09:35:40+00:00

Vodnik po številki

LJUBEZEN DO DOMOVINE IN DOMAČEGA KRAJA V POEZIJI KARLA DESTOVNIKA - KAJUHA

2024-12-06T09:47:16+00:00

Prispevek osvetli pesmi Karla Destovnika Kajuha, ki so shranjene v rokopisni obliki v NUK-u pod oznako Ms 2100. Pesmi je posvetil svoji veliki ljubezni Silvi Ponikvar. Lahko bi rekli, da je ohranjeni zvezek pesmi, ki je preživel zakopan pod češnjo, njegova pesniška zbirka. V njej najdemo pesmi z različno tematiko, a najbolj stopi v ospredje tema ljubezni do domovine. Na osnovi izbranih pesmi, ki smo jih analizirali, smo ugotovili, da je Kajuh želel vzpodbuditi vsakega posameznika, da bi sledil in izkazoval ljubezen do domovine. Zanj sta bila dom, domovina vse tisto, za kar je bilo vredno trpeti in na koncu tudi umreti. Ko simbolično vije venec ljubezni kot posameznik, ga prepleta z ljubeznijo do domovine, ki jo vidi trpečo, zatirano, nesvobodno, in ravno zato vse izbrane pesmi nosijo močne čustvene naboje skupaj z mislimi, da se bo narod osvobodil, ne bo več zatiran in bo za vse prišel dan svobode.

KAJUHOV DOM

2024-12-06T09:52:11+00:00

Markantna palača sredi Šoštanja je imela veliko vlog: na začetku 20. stoletja je bila trdnjava Slovencev v narodnostno ogroženem Šoštanju. Je rojstna hiša in dom pesnika Karla Destovnika - Kajuha. V 80. letih je stavba delovala kot središče vsega kulturnega dogajanja v Šoštanju. Danes je kulturni spomenik lokalnega pomena, ki čaka, da ponovno zažari v svoji veličini … Palača sredi Mesta svetlobe, nekoč Hotel Avstrija, kasneje Hotel Jugoslavija, danes Kajuhov dom, je v svoji stotridesetletni zgodovini zamenjala veliko imen, lastnikov, naslovov, zemljiškoknjižnih vložkov, podob, namembnosti, a vedno je imela na stežaj odprta vrata. Sem je v vseh obdobjih prihajala nepreštevna množica obiskovalcev. V prispevku je skiciran lastniškopravni status stavbe od izgradnje sredi devetdesetih let 19. stoletja do začetka devetdesetih let 20. stoletja, ko je bila stavba denacionalizirana. Prikazane so upodobitve stavbe v različnih obdobjih in zapisani nekateri spomini.

JOŽE DESTOVNIK: POZABLJENI BRAT KARLA DESTOVNIKA - KAJUHA

2024-12-06T09:57:55+00:00

Prispevek orisuje življenje Jožeta Destovnika, mlajšega brata Karla Destovnika - Kajuha. Je primer biografije mobiliziranca v nemško vojsko med drugo svetovno vojno z območja Šaleške doline in služi kot gradnik celovitejšega razumevanja življenja in dela brata Karla Destovnika. V prispevku je predstavljeno družinsko ozadje v času pred drugo svetovno vojno in med njo ter dileme, s katerimi so bile soočene družine in posamezniki v boju za vsakodnevno preživetje, s čimer je predstavljena usoda malega človeka z vso težo in temo časa. Prispevek je razdeljen na uvodni del, predvojno obdobje, ko je Jože Destovnik deloval v civilu, in obdobje med drugo svetovno vojno, ko se je pridružil Hitlerjevi mladini, Reichsarbeitsdienstu in naposled Wehrmachtu. Pripoved se zaključi z opisom njegovega službovanja na vzhodni fronti in opisom zadnjih dni med boji pri Leningradu. Članek je narejen pretežno na osnovi redkega ohranjenega dokumentarnega gradiva in posamičnih še ohranjenih slik, s pomočjo katerih se lahko ustvari kronološki pregled Jožetovega udejstvovanja med drugo svetovno vojno. Njegova biografija službi kot opomin na kompleksnost slovenske biografije in raznolikost usod posameznikov med drugo svetovno vojno na Slovenskem.

PRAVI IZZIV JE DELATI NEKAJ NOVEGA, ČESAR NIHČE NE POČNE: Intervju z Matejem Vraničem, avtorjem filma Divja Slovenija

2024-12-06T10:01:51+00:00

Intervju z Matejem Vraničem, avtorjem filma Divja Slovenija.

STROPNIKOVA LIRSKOSLOVARSKA GNEZDA - UNIKUM V SLOVENSKI PESNIŠKI POKRAJINI: Zapisano ob štiridesetletnici udejstvovana Iva Stropnika

2024-12-06T10:37:34+00:00

Zapisano ob štiridesetletnici udejstvovana Iva Stropnika.

ZGODBA O ŠOŠTANJSKEM BAZENU

2024-12-06T10:39:56+00:00

Pregled zgodovine šoštanjskega bazena.

ŠTRAJK OB TEKOČEM TRAKU

2024-12-06T10:45:53+00:00

Izsek iz romana.

ZA DOMOVINO - S TITOM NAPREJ!

2024-12-06T10:48:32+00:00

Spomini na mladost v Velenju.

ISKRICE ŠOŠTANJSKEGA FEUERWEHRA

2024-12-06T12:46:11+00:00

Predstavljeni prispevek prikazuje zgodovino gasilstva v Šoštanju v času Avstro-Ogrske monarhije. Kar vemo danes o društvu, je bilo zapisano na osnovi ustnega izročila, ki se je prenašalo skozi generacije. V uvodnem delu je predstavljen čas, ko sta za požarno varnost v zahodnem delu doline skrbeli občini Šoštanj-okolica in Šoštanj-trg. Peter Mussi nas v nekaj zanimivih časopisnih člankih seznani s stanjem in težavami v primeru požarov, v svojem pisanju celo predlaga ukrepe za izboljšanje požarne varnosti ter ustanovi Protipožarno bratovščino Sv. Florjana. Namen bratovščine je bil predvsem v finančni pomoči žrtvam požarov. Vpogled v predvsem nemško časopisje nam razkriva tudi dejanski čas ustanovitve prvega gasilskega društva, njegovo formacijo in začetne težave, ki so pestile to novoustanovljeno nemško gasilsko društvo. Delo gasilcev in občinska politika se pogosto prepletata, saj so bili na obeh področjih angažirani isti ljudje. Preko njihovih dejanj začutimo utrip tistega časa. Njihovo delo je vseskozi predmet mednacionalnih trenj in spopadov, vse do zloma monarhije. Tudi pomembna družina Vošnjakov je postala svojevrstna žrtev tega obdobja. Čeprav časopis ne razkrije veliko podrobnosti iz skoraj 40-letne zgodovine gasilstva, nas po drugi strani seznani z dogodki, ki so nam bili do sedaj neznani in bi jih bilo vredno temeljiteje obdelati. Vsekakor sodi sem tovarniška godba, ki je obstajala že dosti pred njenim današnjim uradnim nastankom. Tudi delovanje tega najstarejšega društva v Šaleški dolini bi bilo vredno temeljiteje raziskati v arhivih nekdanje monarhije. Morda bi odkrili tudi gasilski prapor, ki naj bi bil ob zlomu monarhije prenesen v Gradec.

OD KAČJEGA KOPALIŠČA DO PRESTIŽNEGA LETOVIŠČA DUNAJČANOV (DRUGI DEL: OD 1900 DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE)

2024-12-06T12:50:16+00:00

Kronološko nanizani zapisi geologov, zgodovinarjev in obiskovalcev, časopisni članki, prospekti in oglasi zdravilišča, podatki starih katastrov, matičnih in zemljiških knjig prinašajo nova spoznanja o dogajanju okoli toplega vrelca – Toplice v Topolšici: odkrita je (domnevno) rimska faza kopališča, dopolnjeni podatki o prvih dokumentiranih obiskih škofa in notranjeavstrijskega deželnega namestnika Tomaža Hrena, zbrani podatki o kmečki rodbini Topličnik - Stopar, ki je vrelec posedovala stoletja. Ključna za razvoj kopališča je bila izgradnja železniške proge Celje – Velenje – Dravograd, ki je Topolšico povezala s svetom: Topličnikovo kmetijo je odkupilo novoustanovljeno Varčevalno društvo v Šoštanju (za katerim je stal nemško usmerjeni kapital usnjarske dinastije Woschnagg) in jo pričelo spreminjati v letovišče. Za naslednjo lastnico, Sofie Bruckner iz Gradca, je dr. Arthur Laab tu razvil naravno zdravilišče za zdravljenje z vodo, zrakom in svetlobo po zgledu zdravilišča Arnolda Riklija na Bledu: poimenovati so ga želeli Arnoldsbad. Naslednji lastnik, dr. Gustav pl. Huttern z Dunaja, je uredil fizikalno-prehransko terapevtsko ustanovo, termalno kopališče za naravno vodno zdravljenje. Posestvo je nato odkupil pravnik dr. Conrad Bertsche, sin švicarskega industrialca in veleposestnik z dvorca Poganci pri Novem mestu, vodilni zdravnik je postal dr. Victor Hecht. Nivo zdravilišča je bil prilagojen dunajski klienteli – vrhunski. Med prvo svetovno vojno je pedagoginja dr. Evgenija Schwarzwald tu organizirala počitniško kolonijo za več kot 250 dunajskih otrok ter svoje znance in prijatelje. Po vojni so v Topolšici ustanovili sanatorij za pljučno tuberkulozo, kar ni bilo več združljivo z mondenim dopustnikovanjem, hkrati pa je kopališče izgubilo elitno avstrijsko klientelo.

»VSE NAS JE UNA NA SVET SPRAVLA« - ANTONIJA STERNAD (1873-1950), DIPLOMIRANA BABICA IZ ŠOŠTANJA

2024-12-06T12:53:44+00:00

V prispevku je predstavljeno življenje in delo diplomirane babice Antonije Sternad. Informatorji so ob njeni omembi skoraj dobesedno izjavili: »Vse nas je una na svet spravla!«. V tem stavku sta zajeta poslanstvo in prispevek Antonije Sternad, ki je pomagala na svet številnim otrokom iz Šoštanja in okoliških vasi, ki so se v prvi polovici 20. stoletja rodili doma. Poleg zbranih spominov in arhivskega gradiva so predstavljeni tudi izsledki analize matičnih knjig župnije sv. Mihaela pri Šoštanju. Pri rojstvih so pod rubriko »Babica« dosledno vpisovali ženske, ki so pomagale pri porodu. Obravnavanih je bilo 6453 vpisov rojstev od leta 1905, ko je Antonija Sternad začela delati kot diplomirana babica, do leta 1950, ko je preminila. Pomagala je pri več kot dveh tretjinah porodov, ki so jih opravile strokovno usposobljene babice, in približno 37 odstotkih vseh porodov v šoštanjski župniji v obravnavanem obdobju.

ČEVLJARSKA OBRT V ŠALEŠKI DOLINI

2024-12-06T12:57:50+00:00

V preteklosti je imela čevljarska obrt v Šaleški dolini podoben pomen kot v drugih primerljivih krajih na Slovenskem. Obravnava vsakdanjega življenja posameznika in skupnosti zajema tudi vprašanja oblačilne kulture in podrobneje kulture obuvanja ter vprašanja na kakšen način je obutev izdelana in kdo jo je izdelal. Obutev so od najstarejših časov izdelovali mojstri – čevljarji, ki so bili zaradi tega posebno spoštovani. V vsakem večjem kraju so bili čevljarji, ki so izdelovali in popravljali čevlje. Svoje izdelke so izdelovali po naročilu znanega kupca, zato so izdelali le toliko čevljev, kolikor je bilo naročil. Revni kmetje in njihove družine niso imeli toliko obutve kot dandanes, saj je bila obutev še v 19. stoletju razmeroma draga, zato je imel posameznik le par boljših čevljev in par za vsak dan. Čevlje so nosili do obrabe, potem jih je čevljar popravil – potopal za ponovno uporabo ali pa je čevljar posamezne še uporabne dele uporabil za izdelavo otroške obutve. Prave čevlje so otroci nosili pozimi, poleti pa so večinoma hodili bosi, pa tudi odrasli so boljšo obutev nosili le ob posebnih priložnostih, vsakodnevno pa so nosili lesene cokle. Tehnologija izdelave obutve se ni spremenila vse do 18. stoletja, v 19. stoletju so za pritrjevanje podplata začeli uporabljati lesene klince in čevljarski šivalni stroj ter druge stroje, s čimer je bila izdelava čevljev zelo pospešena. Z industrijsko revolucijo in posledično modernizacijo dela ter povečanjem potrošnje se je čevljarska obrt ponekod na Slovenskem ob ugodnih pogojih iz založništva v 20. stoletju razvila v industrijsko izdelavo obutve. V Šaleški dolini do takšnega razvoja ni prišlo, je pa čevljarska obrt opravljala svojo nalogo izdelovanja čevljev vse do pojava množične proizvodnje, ki je že v času pred drugo svetovno vojno nakazovala težavne čase. V povojnem obdobju je bilo delo čevljarja spričo množične proizvodnje oteženo še s spremembo državne in družbene strukture. Tako je ta rokodelska dejavnost prisotna le še v redkih krajih na Slovenskem, med drugim tudi v Velenju. Čevljarska obrt vse do danes ostaja v kolektivnem spominu prebivalstva kot tista dejavnost, ki je v vseh časih zagotavljala udobno obutev in zaposlitev posameznika. O tem pričajo tudi posebnosti izrazoslovja, povezanega s to rokodelsko dejavnostjo.

»BIL JE MOSTER, KI JE DELAL VSE, OD GOJZERJEV DO PLESNIH ČEVLJEV«: SPOMINI NA ALOJZA POLANCA, ČEVLJARSKEGA MOJSTRA IZ ŠOŠTANJA

2024-12-06T13:02:32+00:00

Zapis osvetljuje življenje čevljarskega mojstra Alojza Polanca (1915–1986) po spominih hčera Ace Poles in Slavice Radšel, po pričevanjih informatorjev in dokumentih. V Rodovniku Polanc/Stvarnik spremljamo sorodstvena razmerja Alojzovih prednikov. Alojz Polanc se je rodil 5. junija 1915 v Šoštanju kot drugi sin čevljarskega mojstra Mihaela in šiviljske pomočnice Ane, roj. Kokovnik. Za čevljarskega pomočnika se je v štirih letih izučil pri očetu, ki je imel delavnico na Vodnikovem trgu 4 v Šoštanju. Pomočniški izpit je Alojz opravil 30. decembra 1934, potem je odslužil vojaščino. Kot pomočnik je od konca leta 1937 delal pri Jožefu Šmidu v Ravnah na Koroškem. Ko je Šmid odprl čevljarsko podružnico v Žerjavu, je njeno vodstvo zaupal Alojzu, ki je tam bival od 2. novembra 1939. 23. februarja 1940 je Alojz opravil mojstrski izpit, 7. septembra 1940 pa je dobil dovoljenje za samostojno obrt. Alojz je v Žerjavu spoznal Slavko Skarlovnik in se z njo poročil. Ko je bil med 2. svetovno vojno v ujetništvu, se mu je 1941 rodil sin Lojzi. Kot čevljar je Alojz aktivno pomagal partizanom, zato naj bi ga ob koncu vojne okupator nameraval ustreliti. Sin Lojzi je 1946. umrl v prometni nesreči. Leta 1947 se je rodila hči Slavica. Leta 1948 sta Alojz in Slavka od Alojzove mačehe Cecilije odkupila pritlično hišo na Goricah v Šoštanju, Medvedova 5, kasneje Goriška cesta 9. Staro hišo sta nadzidala v nov dom s čevljarsko delavnico, v kateri so ob Alojzu vedno delali še vsaj štirje pomočniki. Leta 1952 se je rodila hči Aca. Alojza Polanca se Šoštanjčani spominjajo kot izjemnega čevljarskega mojstra in modnega čevljarja, ki je delal zelo raznovrstno žensko, moško in otroško obutev, vse od »gojzerjev do plesnih čevljev«, ortopedske in delovne čevlje ter popravljal vse vrste obutve. Alojz Polanc se je vključil v delovanje obrtne zbornice v Celju, učil je tudi na vajenski / obrtni šoli v Šoštanju. Ko zaradi industrializacije izdelovanja obutve ni bil več konkurenčen, je leta 1964 zaključil zasebno čevljarsko obrt. Krajši čas je delal kot eden od vodij v šivalnici zgornjih delov čevljev v Tovarni usnja Šoštanj, potem je nadaljeval obrt kot avtoprevoznik, nato pa imel kovinarsko obrt. Upokojil se je 12. junija 1976. Ker so se šoštanjske Gorice zaradi rudarjenja pogrezale, sta se Slavka in Alojz Polanc leta 1979 preselila v Velenje na Ulico Veljka Vlahovića 13, ki je bila kasneje preimenovana v Goriško cesto. Alojz si je v kleti uredil čevljarski kotiček in leta 1982 odprl popoldansko obrt. Vrnil se je k svoji ljubezni – usnju. Umrl je 11. maja 1986. V prispevku je opisana tudi bivalna kultura naprednega obrtnika v manjšem mestu.

DARINKA ODOVIĆ: KOZERIJA O TOPOLŠICI (1938) IN MOJA AVTOBIOGRAFIJA (1949); DVE S ŠOŠTANJSKEM POVEZANI DELI POZABLJENE SRBSKE PESNICE

2024-12-06T13:06:25+00:00

Srbska pesnica prof. Darinka Odović (1896–1943) je v pesnitvi »Kozerija o Topolšici« opisala ljubezensko življenje približno stotih ljudi v Državni bolnišnici za zdravljenje tuberkuloze v Topolšici v času, ko je tu spremljala hčerko Dušico na dolgotrajnem zdravljenju. V bolnišnici je bilo sicer do 300 bolnikov. Kozerija je bila naslednik bolniškega lista »Zvonček«, obsega več kot 500 verzov in je razdeljena na kitice, poimenovane po paviljonih za bolnike: Mladika in Lom, Breda, Vesna, Zora in »privatniki«. Opis lahkotnega ljubezenskega življenja v Kozeriji je povsem drugačen od tesnobnega vzdušja, kakršno slikajo drugi literati, povezani s tedanjo Topolšico (Đura Sudeta, Mirko Kunčič, Desanka Maksimović, Sunčana Škrinjarić) ter sama Odovićeva v prvih topolških pesmih, preden se je zdravje hčerki bistveno izboljšalo. Kozerijo, ki spominja na priložnostne rimane kronike, je tiskala celjska tiskarna Brata Rodé in Martinčič v formatu 95 × 180 mm, obsega 16 strani in platnice. Ozadje nastajanja pesnitve podaja tipkopisna Avtobiografija pesnice, ki jo hrani Narodna biblioteka Srbije: transkribirani in prevedeni so bili ključni pasusi. Pri Kozeriji o Topolšici je bolj kot umetniška vrednost pomembna njena zgodovinska pričevalnost.

GORENJE V GORENJU: PRVO DESETLETJE DELOVANJA 1950-1959

2024-12-06T13:09:29+00:00

Članek opisuje prvo desetletje nastajanja velenjskega industrijskega giganta Gorenja, v času, ko je podjetje iz skromne kovačnice v vasi Gorenje začelo preraščati v sodobno industrijsko podjetje, ki je prej kot v dveh desetletjih postalo eno največjih podjetij v Jugoslaviji. Na začetku so v podjetju izdelovali kmetijske stroje, predvsem mlatilnice in sadne mline pa so se že po nekaj letih razvoja zelo uspešno prodajali po vsej državi. Od leta 1957 pa so začeli proizvajati tudi štedilnike, še bolj uspešno pa je deloval tisti del podjetja, v katerem so iz svojega kamnoloma pridobivali in uspešno prodajali kamenje, gramoz in mivko ter plošče iz zelenega tufa. Leta 1957 so poskusno začeli tudi proizvodnjo štedilnikov na trda goriva, ki jih je prej izdeloval mariborski Tobi, in že leta 1958 je to postala najpomembnejša proizvodnja podjetja Gorenja, ki je že kmalu zaposlovalo po sto in več delavcev. Prav tedaj je podjetje že začelo postajati znano tudi po svojem znaku – rdečem plamenu, ki je simoliziral tako kraj Gorenje kot tovarno s štedelniki na trda goriva, ki so jim seveda že kmalu sledili prvi električni štedilniki in nato še drugi gospodinjski aparati.

50 LET PRIJATELJSTVA SREDNJEŠOLSKIH PEVSKIH ZBOROV IZ ESSLINGENA IN VELENJA: zgodba z energijo dobe človeškega življenja

2024-12-06T13:13:27+00:00

V šolskem letu 2022/23 sta pevska zbora Šolskega centra Velenje (v začetku zbor Gimnazije Velenje) in Gimnazije Theodor Heuss iz Esslingena praznovala 50 letnico pevskega prijateljstva, ki v evropskem merilu gotovo predstavlja unikum kulturnega povezovanja med državama nekdanjih t. i. različnih ideoloških blokov. Idejni oče teh vezi je bil profesor glasbe in geografije na Gimnaziji Teodor Heuss v Esslingenu Klaus Wolf, ki je imel podporo v svojem ravnatelju Dietru Baunu in je ob srečanju z velenjskima študentkama medicine Margareto Seher in Nives Cesar v Esslingenu takoj našel pravi sogovornici, ki sta v Velenju vzpostavili stik s tedanjima profesorjem glasbe na gimnaziji Ivanom Marinom in prvim ravnateljem gimnazije Bojanom Glavačem. Načrtovan enkratni obisk vsakega zbora v teh dveh mestih v šolskem letu 1973/74 je prerasel v nepretrgano obdobje polstoletnega skupnega srečevanja na koncertih. V prelomnih
obdobjih naše zgodovine so prav prizadevanja na nemški strani (seveda z veliko obojestransko lokalno politično podporo) in njihova aktivnost za širšo lokalno skupnost prinesla prof. Wolfu ob zaključku poklicne kariere poleg lokalnih priznanj doma in pri nas tudi najvišje državno odlikovanje slovenskega predsednika države Milana Kučana za poglabljanje kulturnih in občečloveških vezi med mladimi in mestoma.

RAZSTRTA ŽELEZNA ZAVESA: DRŽAVNIŠKI, POLITIČNI IN PARTIJSKI OBISKI VODSTVA VZHODNEGA BLOKA V VELENJU

2024-12-06T13:17:31+00:00

Velenje se je po drugi svetovni vojni začelo razvijati z intenzivno rastjo. Razlog je bil seveda Rudnik lignita Velenje, v katerem so bili izkopi vse obsežnejši in zato tudi potrebe po delavcih vedno večje. Zaradi tega je bilo treba zgraditi številna stanovanja. A poskrbeti je bilo treba tudi za druge vsebine, ki bi jih lahko ponudili obstoječim in novim prebivalcem tega mladega rudarskega mesta. Tako so začeli graditi upravne in kulturne stavbe, na primer kulturni dom, mesto je kmalu dobilo tudi hotel Paka. Skupaj s priseljevanjem in rastjo je začela rasti tudi proizvodnja, katere vodilno je bilo Gorenje – tovarna malih gospodinjskih aparatov. V šestdesetih letih so tudi občinsko upravo do takrat »močnejšega« Šoštanja preselili v hitro rastoče Velenje. Ta »rudarski čudež« je kmalu začel privabljati tudi goste, iz gospodarskih, poslovnih, kulturnih in drugih vzgibov. Njegov potencial kot primer dobre prakse takratnega socialističnega
samoupravnega sistema je prepoznal tudi najvišji slovenski in jugoslovanski politični vrh, tudi predsednik, maršal Josip Broz Tito, ki ga je Velenje gostilo kar štirikrat, medtem ko so na njegovo pobudo v hitro se razvijajoče mesto »priromali« tudi najvišji državni predstavniki drugih držav. Med njimi naj spomnimo le na štiri med največjimi, obisk Leonida Iliča Brežnjeva, Nikite Sergejeviča Hruščova, Edwarda Giereka in Nicolaea Ceausesca. Ob njihovih obiskih se je vsakokrat zgrinjala večtisočglava množica, sprejemi pa so bili največkrat prirejeni pred novo moderno zasnovanim kulturnim domom na trgu, ki je v sedemdesetih letih dobil impozantno skulpturo maršala Tita in pozneje preimenovanje v Titov trg. Tovrstni obiski niso imeli le ožjega mestnega pomena, temveč so bili odmevni tako v slovenski kot tudi širši jugoslovanski javnosti. Vendar tudi drugi obiski niso bili nič manj pomembni, saj se je glas o Velenju, ki ni bilo podobno drugim evropskim rudarskim mestom, širil daleč naokrog, kar je samo še privabljalo številne goste. Tako je Šaleško dolino v šestdesetih in sedemdesetih letih obiskala pisana paleta obiskovalcev, mladih, državnikov, gospodarstvenikov, celo sovjetskega astronavta je gostilo Velenje. Rečemo lahko, da je ta »rudarski čudež« obiskal ves svet, od sosednjih držav do daljne Kitajske, Japonske, Indije in nekaterih afriških držav.

JULIUS HORST (JOSEF HOSTASCH) IN VESELOIGRA DIE TANTE AUS TOPOLSCHITZ: POSSE IN EINEM AKT (TETA IZ TOPOLŠICE: VESELOIGRA ENODEJANKA)

2024-12-06T13:21:20+00:00

Krajši življenjepis avtorja, pregled veseloigre, prevod le-te v slovenski jezik in original v nemškem jeziku.